GLASLJUDSTVA

Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije ni razvojni zakon, temveč zakon, ki pomeni dramatičen ideološki zasuk države in velik korak v spreminjanju celotne družbe. Ne gre za nekaj tehničnih popravkov, ampak za obsežen zakonski paket, ki v enem zamahu posega v davčni sistem, socialno državo, zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in delovna razmerja, hkrati pa razveljavlja ali spreminja številne rešitve prejšnje vlade, pa tudi že dolgo uveljavljene standarde. Takšne spremembe pomenijo redefinicijo družbenega modela. Zato bi o njih morala potekati odprta, poštena in argumentirana javna razprava, v katero bi bili vključeni socialni partnerji in širša javnost – ne pa da jih skuša neznatna parlamentarna večina sprejeti na hitro, pod pritiskom interesnih skupin in lobijev, brez jasnega mandata ljudi.

Pri zakonu gre za poskus, da se pod krinko “nujnosti” in “razvoja” sprejmejo rešitve, ki koristijo predvsem delodajalcem, kapitalu in najbogatejšim, medtem ko se stroški dolgoročno prenašajo na večino prebivalstva. Predlagajo se razvojna kapica za najvišje plače, dodatne davčne razbremenitve kapitala in oddajanja premoženja, širitev privilegiranega statusa normirancev, nižji prispevki za najbolje plačane ter postopno zmanjševanje skupnih javnih prihodkov. Hkrati pa ni resnega odgovora, kako se bodo potem financirali zdravstvo, dolgotrajna oskrba, pokojnine in druge javne storitve. To ni nevtralna ekonomska politika, ampak politična izbira – izbira med družbo solidarnosti in družbo privilegiranih.

Posebej zavajajoča je trditev, da bodo davčne razbremenitve najbogatejših same po sebi ustvarjale razvoj. Izkušnje drugih držav kažejo, da se dodatni dohodki najvišjih slojev praviloma ne prelivajo v produktivne investicije ali večjo blaginjo družbe, ampak predvsem v kopičenje premoženja, finančne špekulacije in rast neenakosti. Milijoni evrov, ki jih bodo pridobili že danes najbolje plačani posamezniki, se ne bodo prelili v nova delovna mesta, stanovanja ali boljše javne storitve. Veliko verjetneje je, da bodo končali v kapitalskih donosih, nepremičninah in privatizaciji skupnega prostora, medtem ko bo račun za izpad javnih prihodkov nosila celotna družba, najbolj pa bodo posledice občutili prav najranljivejši prebivalci in prebivalke.

Zakon prinaša nepopravljivo škodo za javno zdravstvo. Legalizacija dvojne prakse pomeni postopno in pospešeno uničenje javne zdravstvene mreže oziroma njen razpad na množico nepovezanih izvajalcev. Namesto močne javne zdravstvene službe bomo dobili monopol zasebnikov, kar bo pomenilo vse večjo odvisnost države od zasebnih interesov in pritisk na zviševanje cen. “Vitka država” v praksi ne pomeni učinkovite države, ampak državo, ki postane lahka talka kapitala in zasebnih izvajalcev. Zdravstvo pa ne sme postati trg, kjer kakovost oskrbe določa debelina denarnice. Skrajna, a nikakor nemogoča posledica je tudi zlom pokojninske in zdravstvene blagajne in s tem drastična znižanja sedanjih pokojnin, radikalno krčenje obsega in kakovosti storitev v javnem zdravstvu in konec družbene solidarnosti, kakršno poznamo.

Zgrešena je tudi trditev, da so za razvojne težave države krivi previsoki prispevki. Še posebej zato, ker zakon razbremenjuje predvsem zgornji odstotek najbogatejših posameznikov, ne pa večine najbolj produktivnih zaposlenih ali mladih. Stiska mladih ni posledica prispevkov, ampak nedostopnih stanovanj, negotovih zaposlitev in občutka, da država izgublja občutek za pravičnost. Namesto vlaganja v javno zdravstvo, stanovanjsko politiko, znanje in socialno varnost se ponuja politika razbremenjevanja najbogatejših in krčenja skupnega.

Zaskrbljujoče je tudi, kako slabo je zakon utemeljen. Za tako obsežen poseg v delovanje države ni resnih analiz, ni prepričljivih dokazov o razvojnih učinkih in ni jasnega odgovora, kako naj bi država nadomestila ogromen izpad javnih prihodkov. Tudi ugledni ekonomisti opozarjajo, da predlagatelji ne pojasnijo, kako naj bi zakon dejansko prispeval k razvoju države, niti kako bodo po zmanjšanju davčnih prihodkov financirani zdravstvo, dolgotrajna oskrba, pokojnine in druge javne storitve. Gre torej za politično zelo radikalne ukrepe brez resne strokovne podlage in brez jasnega načrta za posledice, ki jih bodo povzročili, med drugim za izpad javnih prihodkov v višini ene milijarde evrov. To je toliko manj denarja za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo, šole, vrtce, pokojnine, stanovanja in socialno varnost. Račun bodo plačali ljudje z daljšimi čakalnimi vrstami, slabšimi storitvami, višjimi doplačili in večjo odvisnostjo od zasebnikov.

Škandalozno je, da so tako strokovno šibek in ekonomsko slabo utemeljen zakon hitro in enoglasno podprle nekatere zbornice s področja gospodarstva in z njimi povezani ekonomisti. To veliko pove o stanju ekonomske stroke v Sloveniji. Namesto neodvisne presoje dolgoročnih učinkov smo priča podrejanju ekonomskih argumentov parcialnim interesom najmočnejših ekonomskih skupin. Jasno se kaže, kako del ekonomske stroke uslužno »strokovno« razlaga nestrokovne odločitve politike. S tem stroka izgublja kredibilnost in družbeno vlogo ter postaja glasnik interesov kapitala, ne pa blaginje večine ljudi in dolgoročne stabilnosti države.

Pri zakonu ni nevarno samo to, kar prinaša, ampak, komu daje moč. Država se odmika od ideje skupnega dobrega in postaja prostor, kjer imajo največ vpliva tisti z največ kapitala. To ni modernizacija države, ampak začetek njene ugrabitve. Ne gre torej za običajen politični spor med levico in desnico, temveč za temeljno vprašanje, ali bo država še služila skupnemu dobremu ali pa se bo podredila interesom najmočnejših ekonomskih skupin.

V Glasu ljudstva verjamemo v državo, kjer so javno zdravstvo, socialna varnost in dostopnost storitev temelj civilizirane družbe. Zakonu nasprotujemo vsebinsko, pa tudi zaradi načina, kako se ga skuša vsiliti: brez demokratične legitimnosti, brez javne razprave in brez spoštovanja ljudi, ki bodo posledice teh odločitev občutili kmalu in jih nosili še desetletja.