Nevladne organizacije velikokrat opravljajo delo, ki bi ga sicer morala država in so pomemben pomočnik pri pomoči najšibkejšim. Nesmiselno bi bilo recimo prenehati financirati gasilce, Rdeči križ in Karitas, saj so ti pomemben del reševanja težav ljudi in premoženja v najhujših krizah.

Država mora spodbujati civilno družbo in družbena vrenja. S strani civilne družbe vsakokratna oblast prejema številne kredibilne predloge in pobude. Organizacijam civilne družbe je treba zagotoviti zadostno in transparentno financiranje, pod znanimi pogoji za vse vključene in neodvisno od (ne)strinjanja z vsakokratno oblastjo; odnos, ki ga ima določena organizacija do oblasti, ne sme biti kriterij (ne)izbire. Seveda pa imajo te organizacije tudi možnost, da sredstva pridobivajo iz drugih virov. Prav tako organizacije civilne družbe marsikje tudi ključno dopolnjujejo vrzeli, ki jih država ne more v zadostnem obsegu pokriti (ne smemo pozabiti prostovoljskih organizacij, gasilcev, humanitarnih društev ...), na kar se pogosto pozablja.

Država in Evropska unija ter druge mednarodne organizacije (npr. Svet Evrope) morajo (tudi finančno) spodbujati civilno družbo in krepiti njen potencial, saj je njeno delovanje pomembno za demokratično družbo ter ko nevladni sektor deluje v javnem interesu (npr. s humanitarnostjo dopolnjuje in ne nadomešča sistema socialne države).